Ze par dni doma

Kaj naj recem? Ceprav moram priznati, da sem bil razocaran nad stanjem ZDA in na koncu ze komaj cakal, da pridem domov, se je nekaj v meni vseeno spremenilo. Razumem americane, tudi ce se streljajo po osnovnih solah, zrejo hamburgerje ali kvazijo traparije na ulici. Ko gledam filme, mi je kar zabavno ugotavljati, kje vse sem ze bil. In ko sem videl, kaksna zurka je bila v Cikagu ob Obamovem vcerajsnjem nagovoru, mi je kar zaigralo srce. Cikago bo za vedno ostal v mojem srcu. Ne sicer kot dom, ampak prekleto blizu.

Cutim, da se bom tja se vrnil. Mogoce se ta mesec - zaradi neurejene dokumentacije nam namrec ni uspelo prodati avta! Tako da nas nasa 'nalozba' zdaj caka v parkirni hisi sredi Bronxa v New Yorku. A to je ze druga zgodba, upam pa, da ne tudi - drugi blog ...

Cez ZDA na hitro

Oh ja. Hitro je bilo mimo. Se dva dni, pa ze letimo nazaj! Je zmanjkalo casa za vse, tudi za pretok 30 gigabajtov slik in filmckov na internet. Najzabavnejse bom objavljal se po povratku, zdaj pa par grupnih slikic:

p.s. drzite pesti, da prodamo avto! Drugace bo treba DELAT!

Med Los Angelesom in San Franciscom je – SLO

Iz Los Angelesa do San Francisca vodi Highway 1, po mnenju mnogih ena najlepsih cest na svetu. Ob Pacifiku se mimo ceri, surferskih obal, skalnih previsov in samotnih svetilnikov vije skoraj cez celo Kalifornijo.

A zal se nam je na nasem Mercuryu kmalu pojavil prvi vecji problem – sprednji desni lezaj je tako ropotal, da se ni vec dalo naprej.

Na tabli ob cesti je pisalo ‘San Luis Obispo’. “Sranje,” smo pomislili. “Obstali smo v pravi vukojebini.” A bolj se ne bi mogli motiti. San Luis Obispo je najlepse mesto, kar smo jih videli na poti. V mestu poleg studentov, ki studirajo na lokalni univerzi, zivi priblizno 40 tisoc ljudi. Eden od njih je tudi Gabriel Ortiz, mozak, ki si lasti malo prodajalno sendvicev in ki nam je pomagal najti mehanika za avto. Ker smo v SLO (ne, to ne pomeni Slovenija, ampak – San Luis Obispo!) obstali sredi vikenda, je bilo treba pocakati do ponedeljka. Ni nam bilo hudo! ;)





p.s. Gabriel je car!

Kako smo kupovali avtomobil – 3. dan

Med brkanjem po oglasih na internetu je Matej nasel naslov nekega ogromnega trgovca, ki je oglaseval kar nekaj nasemu budgetu primernih avtomobilov. Do njega bi morali zamenjati dva avtobusa, kar smo tudi storili. Ko koncno pridemo do ogromnega ograjenega kompleksa, nas ze pri vhodu ustavijo in nam v roke porinejo ogromen kos papirja z pravili. Najprej se moramo registrirati, po branju pravil nakupa pa ugotovimo, da smo prisli do avkcijskega trgovca – vidis avto, poves ceno, potem pa cakas, ce gre skozi.

In vozni park, ki nam je bil na voljo? Bel Chevrolet Camaro l. 99 s snemljivo streho, cena 11.000 dolarjev. Bel Ford Mustang l. 2000, 10.000 dolarjev. Nekaj BMWjev, Jeepov in poltovornjakov. Mi ponudimo 2000 dolarjev. Trgovec se nam je samo smejal in odvrnil, da on ze ni ‘trgovec za 3000 dolarjev’. Vseeno pa nam je pokazal najcenejsi avto, ki ga ima – limuzino srednjega razreda Mercury Sable letnik 2002, ki ima izklicno ceno 7.600 dolarjev. Mi mu seveda ponudimo dva. Na koncu se pogodimo za 2.650 dolarjev. Vsi veseli, da smo koncno nasli ameriski avto za primerno ceno, naredimo neopravicljivo napako in ga pozabimo peljat na testno voznjo.




Ko podpisemo vsaj 20 dokumentov (od katerih je samo pogodba zahtevala 10 podpisov), ki trgovca zasciti jo pred kakrsnimikoli tozbami glede napak avtomobila, in pocakamo zavarovalno agentko, ki nam hitro uredi zavarovanje, se koncno odpeljemo.

In pricnemo steti napake – za akumulator smo vedeli, da je popolnoma na koncu, zato ga kar takoj zamenjamo. Levi kolesni lezaj tolce kot zolna po deblu, klima pa ne dela.



A vseeno smo veseli, da se peljemo. Gremo se vozit po LAju, po Beverly Hillsih in Santa Monica Boulevardu. In cakamo naslednje jutro, ko se koncno pricne nas road trip!

Jaka in Matej povzrocila paniko, v ZDA evakuirali solo!

http://24ur.com/novice/slovenija/ameriska-panika-zaradi-slovencev.html

Haha, blizu, a ne dovolj blizu. Matej in Jaka sta pridna! Edino listek za parkiranje smo si vceraj prisluzili v New Orleansu.

Kako smo kupovali avtomobil – 2. Del

Drugi dan je bil dan za Universal studios. O njem ne bom zgubljal besed, obisk obvezen, tudi ce niste ljubitelji filmov.

Se preden smo se odpravili, smo na internetu pregledali rabljene avtomobile na obmocju Los Angelesa in poslali nekaj mailov. In ko se z minibusom ravno vozimo po turi preko studijev (nekaj fenomenalnega!), mi zazvoni telefon – javil se je nek mozak, ki je prodajal belega Chevrolet Camarota. In je doma v relativni blizini Universal studios. Dogovorimo se, da nas pride pobrat.

Camarota smo videli ze iz daljave. Bela puscica se je kot morski pes zazirala med nekajkrat vecje terence in poltovornjake na cesti. Ko smo ga zagledali, je celo Matej pozabil na dejstvo, da ima motor le 6 in ne 8 cilindrov.

Mozakar, ki ga je prodajal, je bil Izraelec. Avto je bil sicer izjemno lep, a je bil ze precej ‘utrujen’, predvsem znotraj. Mehanika je delala lepo in le skrtajoci menjalnik je opozarjal na dejstvo, da ima avto prevozenih ze 288.000 kilometrov. Seveda smo opazili se par pomanjklivosti, in po testni voznji smo dokaj hitro ceno iz 3500 dolarjev spustili na 2500. Postavili smo edino en pogoj – da mora lastnik z avtom opraviti ‘Smog Test’ oziroma meritev izpusnih plinov, brez katere avta ni mogoce registrirati. Ceprav smo se potihem vsi sprasevali, kako to, da testa nima ze opravljenega.

In na poti do smog testa se zgodi – uiuuuu uiuuuu in za nami se naenkrat pojavi policijski avtomobil. Ko nas ustavijo, preverijo dokumente in soferja prosijo, da stopi iz avtomobila. Nato ga pred nami vklenejo ter preiscejo! Iz pogovora ugotovimo, da je mozakar slab mesec nazaj prisel iz zapora in je na pogojnem izpustu! Svasta, what a country, kot bi rekli domacini.

Na nase vprasanje, ce je z avtom vse v redu, je policist odgovoril, da je z avtom sicer vse v redu, da pa ze dve leti ni bil registriran in da bo tisti, ki bi to zelel storiti, moral placati registracijo in zamudne obresti za nazaj.

S tem je bil seveda nas posel koncan. Sanje o Camaru pa se vedno ne. Jutri bo nov dan, smo si rekli.

Kako smo kupovali avtomobil - 1. dan

Kateri avto smo torej kupili? Malo vas se pustim ugibati.

Povem pa vam, da v nekajmilijonskem mestu v treh dneh kupiti avto ni ravno preprosto opravilo! Tudi ce odstejemo dejstvo, da se nam niti sanjalo ni, ali bomo kot tujci sploh lahko uredili vse papirje in avtomobil zavarovali.

Prvega oktobra smo se torej optimisticno namenili kupit avtomobil. Ce se le da, v enem dnevu. Ker nismo vedeli, kje prodajajo avtomobile, smo sedli na avtobus. Gledali bomo skozi okno in izstopili, ce kje vidimo kakega trgovca, je bil nas zvit nacrt.

In ze po nekaj postajah smo zagledali ogromno parkirisce z desetinami avtomobilov. Izstopili smo. In kaj kmalu ugotovili, da ni slo za trgovca z avtomobili, ampak le parkirisce nekega podjetja. Razocarani se odpravimo nazaj proti postaji, ko nas ustavi mozakar srednjih let, ki bi ga brez sivih las z lahkoto zamenjal za profesionalnega teniskega igralca, tako pa je izgledal kot prodajalec nepremicnin.

Vprasa nas, ce potrebujemo pomoc. Povemo mu, za kaj se gre, on pa se nam predstavi – ime mu je Kurt in je, kako prikladno, prodajalec nepremicnin. Ponudi nam prevoz do predela mesta, kjer prodajajo avtomobile.

Po poti izvemo, zakaj je Kurt tako ustrezljiv. Par let nazaj je njegovega brata zarocenka zapustila par dni pred poroko. Takrat, ko je imel ze kupljeno pijaco in porocno torto ter placane medene tedne na Kostariki. Zalost sta ubila z vinom, vino pa je privedlo do odlocitve, da Kostarike ne bosta odpovedala, ampak se bosta tja odpravila kar skupaj. Iz dvotedenskih pocitnic je nastalo vec kot dvoletno potovanje po 53 drzavah sveta, iz njega pa knjiga Honeymoon with my Brother (www.honeymoonwithmybrother.com), po kateri baje snemajo film. Kurt se nam je zdel hecen ze prej, po obisku strani smo se prepricali:



V glavnem, ker je Kurt dal skozi ze pol sveta (med drugim je na Svedskem kupil Saaba in se z njim peljal do Sirije) in so mu iz zagat na poti veckrat pomagali domacini, je tudi on rad pomagal tujcem v tezavah.

Zato nas je odpeljal do avtomobilskega dela Los Angelesa, ki nas je se najbolj spominjal na z rastnim hormonom nabito Verovskovo cesto v Ljubljani. Tam smo naleteli na Juana, mehiskega prodajalca pri Nissanu, ki sem ga kmalu preimenoval v Ivana. Ivan se nam je predstavil kot najvecji car. Prodajalec avtomobilov je samo v prostem casu, seveda, drugace ima dve firmi, eno z nepremicninami, eno pa za zeno odvetnico. Stalno hodi v Las Vegas, kjer vedno zasluzi po par tisoc dolarjev. Ima telefonsko stevilko limuzine, ki te za 5 dolarjev od kjerkoli pripelje v Las Vegas v hotel z najlepsimi kurbicami na svetu za samo dvajset dolarjev. In Ivan nam je na vsak nacin hotel prodati 15.000 dolarjev vrednega enoprostorca, ki nam bi ga dal za 7.500. Mi smo rekli, da mu damo manj od pet. Vec kot uro in pol je potreboval (I’m working on the price, I’m working on the price!), da nam je povedal, da ga za tak denar ne more dati, da pa bo se poskusil.

Takrat je meni prekipelo. Zaslutil sem, da nas nategujejo. Zato sem vstal in sel. “You won’t like me when I’m hungry!”, sem se zabical Juanu, ki nas je rotil, naj ostanemo, in se opraviceval.

In ko po tej ulici iscemo najprimernejsi fast food, ker ze od jutra nismo jedli, naenkrat mimo pridrvi Ivan v Fordu Focusu. Trobi kot zmesan in se dere ‘I did it! I did it! I lowered the price!’ Za pet tisoc bi nam placali se davek, registracijo in vse dajatve.

A vsi smo ga imeli dosti. Enoprostorec tako ali tako nikomur ni bil vsec. Zeleli smo si nekaj ‘American’. American Power. Hoteli smo Mustanga ali Camarota!

Koncno brez avtobusa!

Po stirih mesecih koncno cas za dobro novico - znebil sem se cakanja na avtobus!

Z Blazem in Matejem smo kupili avto. Uganete, katerega?

Pivo, polka, pecenice, potica in Milan

Pa smo prispeli na Slovene fest. Ze takoj ob prihodu nas je cakal zabaven napis:

Tale trgovec z avtomobili je poleg Stevea in Republike Slovenije (ja, prav ste prebrali) eden vecjih sponzorjev festivala, ki ga organizira tretji Steveov brat, Rich:

Na festivalu sem spoznal kar precej ljudi, slovensko pa sta tekoce govorila le dva: 94-letni gospod, katerega ime sem (sramota!) pozabil, pri skoraj stotih letih pa se veselo tolce po harmoniki, in pa Milan, jesenican, ki po vec kot 40 letih zivljenja v ZDA se vedno veselo tolce po Gorenjsko.


Sem omenil, da so stregli lasko pivo in plesali polko?

Kako smo leteli na Slovene Fest

Preden smo se podali v cartersko letalo, smo se Steve z zeno Stephanie, jaz ter Steveov brat z zeno Karen postavili za eno gasilsko fotko.

From Slovene Fest 2008

Sledila je ena najlepsih izkusenj v ZDA, let s carterskim letalom:

Na filmcku se mogoce ne vidi, a tako malo letalo ob vetru po zraku prestavlja kot starega BMWja na mokri cesti! Tko da priporocam vsem, ki ste siti Gardalanda. In cena? Malenkost, dobrih 20 dolarskih tisocakov za povratni let.

A nasa destinacija je bila vredna tega. Pristali smo namrec na Slovene Fest 2008!

Nori na Baseball

Da so americani nori na baseball ze veste iz filmov. Iz tam tudi veste, da tekme nacionalne lige NL izgledajo kot vaske veselice, kjer gledalci (glodalci? :D ) pozrejo ogromne kolicine piva in hot dogov, prodajalci pa jim hocejo to volcjo lakoto in nezdravo zejo cim hitreje in pogosteje pogasiti.


Najbrz pa ne veste, da je v Cikagu eden najbolj slavnih stadionov v nacionalni ligi, celih ZDA, ce ne kar svetu. Ogled tekme na Wrigley Fieldu je izkusnja, ki jo mnogi turisticni vodici uvrscajo med stvari, ki jih je v zivljenju nujno treba izkusiti.

Stadion je tako pomemben, da se po njem imenuje cel predel mesta - Wrigleyville. Se dodaten naboj pa ima prizorisce zaradi domacega mostva - ceprav so Chicago Cubsi eno pomembnejsih mostev v ligi, niso bili prvaki ze vse od leta 1908! Letos tako mineva natanko 100 let od zadnjega naslova, jubileju primerno pa so Cubsi se vedno v igri, da prekinejo 99-letno suso! Seveda so vse tekme razprodane dalec vnaprej, ceprav so moznosti za naslov zaradi poskodb vedno manjse.

Z Bartom sva se nekaj tednov nazaj odpravila pogledat, kako kaj izgleda stadion pred tekmo.

Aha, porecete, cel predel mesta je dobil ime po stadionu. Od kje pa je ta dobil ime? Prav imate. Po zvecilnih gumijih! Oziroma ustanovitelju podjetja, Williamu Wrigleyu, Jr., milijonarju, ki je nekoc izjavil: "Ko se dva cloveka v poslu strinjata cisto v vsem, je eden od njiju nepotreben." Se dobro, da tega ni naucil tudi sportnikov v svoji ekipi :D

Air&Water Show ali kako sem spoznal Stevea

Sredi avgusta so me na soboto iz sluzbe klicali, da neka nova stanka potrebuje barmana za pomoc na svoji jahti. V Cikagu je namrec potekal jubilejni 50. Air&Water Show, na katerem je letos rekordnih 3.1 milijona ljudi (ja, 3.100.000!) opazovalo skupine letal, ki so zganjale akrobacije v zraku.

Tisti, ki so to lahko privoscijo, so spektakel opazovali z Michiganskega jezera. Med  njimi je bil tudi gospod Steve Radez, ki je na svoj coln povabil 25 prijateljev in najozjih druzinskih clanov. 

In ko se v nedeljo zjutraj pojavim na pomolu, me Steve steve ob rokovanju najprej vprasa, od kje prihajam. In mu povem, da sem Slovenec. "No kidding! I am Slovenian too!"

Ne morem opisati, kaksno presenecenje je bilo to! V Cikagu sem namrec ze nekaj casa iskal kake Slovence, ki jih baje ni malo, da malo poklepetamo, a so se v dolgih letih razprsili po mestu (in, predvsem, predmestjih), 'slovenski' del mesta pa je zdaj popolnoma razpuscen.

Steve sicer ne zna slovensko, ker je ze druga generacija druzine, ki je dolgo nazaj prispela v ZDA.  Je pa hecno, da se je med desetinami catering firm v Cikagu odlocil ravno za Service is Us, v pisarni pa so izmed 300 zaposlenih poklicali ravno mene, slovenca. Nakljucje ali usoda? :D

Tisti dan smo imeli idealne pogoje. Vreme je bilo jasno, oblackov pa je bilo ravno toliko, da nebo ni izgledalo dolgocasno. En vrhunec festivala je bil takrat ze mimo - v soboto je namrec s padalom v tandemu iz letala skocil igralec Bill Murray. Nas je pa cakal drugi vrhunec - nastop Blue Angelsov, akrobatske skupine ameriske mornarice, ki v vojaskih letalih pripavijo spektakel, ki me je se najbolj spomnil na Vojno zvezd.

Ne bom opisoval, kako je bilo, raje si poglejte tale filmcek:

Sem pa tekom dneva spoznal se Steveove tri brate. In izvedel, da eden od njih v blizini Indianapolisa v Indiani vsako leto konec avgusta organizira Slovene festival. In da ima Steve, ki je tudi eden glavnih sponzorjev festivala, ze najeto cartersko letalo za let iz okolice Cikaga v Indiano. Ter da ima se prostor za enega v letalu.

Uganete, kdo ga je zasedel?

Tu zivi Batman

Par utrinkov. Zvocnike in base cim bolj naglas!

BMW Z8

Prvic sem videl tole zverino v zivo. Za nekatere nenormalno grd, za druge lepota na kvadrat. Na vsak nacin pa najbolj eksluziven BMW modernih casov. Izdelali so jih piclih 5.703. 400 konj in 500 Nm iz 4.9 litrskega motorja ob toni in pol pomeni 4.2 sekunde do 100 km/h. Ce ne bi bil zaradi dogovora nemskih proizvajalcev omejen na 250 km/h, bi motor lepotca pognal do 300 km/h. In cena? Piclih 135.000 evrov v letih 2002 in 2003, ko so ga izdelovali.

Tale je bil parkiran pred konkurencno restavracijo v Greek Townu. Njihov 'valet parker' mi je povedal, da je lastnik avta Joe Perillo, najvecji trgovec z BMW avtomobili iz Cikaga.

In kaj je najbolj hecno? Da mi je Ozzie, mozakar, ki sem ga spoznal med delom na nekem podjetniskem sejmu (in o katerem bom se kaj povedal) ob debati o avtomobilih rekel, da ima njegov dober znanec cudovitega Z8. Ja, ta znanec je Joe Perillo. :D

Samo je vseeno prevec sanjati, da se bom kdaj usedel v njega.

Mucka Nina

To je moje novo stanovanje.

In to je Nina, mucka, ki zivi v njem. Rada se crklja, rada vidi, da jo malo popraskamo. Rada skace v prazne vrece, rada caka za vrati in skace pred nic hudega slutece ljudi. Rada tudi grize in praska. Predvsem mene.

Ker sem ugotovil, da sem rahlo alergicen na macjo dlako, ne sme vec spati v moji postelji ker se potem praskam cel dan.

A Nina hoce cel dan biti v moji sobi, ker je v njej prej spala njena lastnica. Zato jo je bilo treba prevzgojit. Nimam je narec casa lovit naokoli, ko skace v sobo in se skriva v omari in pod posteljo.

Sovrazim Nino. In ona sovrazi mene. Oziroma se me boji.

Se dobro, da je ena velika zaspanka. Takrat da mir :D

Sofer bom!

Ko sem zacetek junija 'taboril' pri Bartu, mi je njegov ocka naprintal cel kup papirjev, ki bi mi lahko prisli prav. Strani za iskanje stanovanja, sluzbe, postopek za pridobitev stevilke socialnega zavarovanja in podobno. In ko sem par dni nazaj med pospravljanjem sobe brskal med temi papirji, sem opazil, da imam med drugim tudi seznam dokumentov, ki jih potrebujem za pridobitev vozniskega dovoljenja.
In iz seznama sem ugotovil, da imam vse potrebno!

Zato sem se danes tebi nic meni nic takoj po sluzbi odpravil v drzavno pisarno. Tam sem pokazal dokumente, cakal v vrsti, placal 10 dolarjev (itak, to je Amerika!), bral crke iz pete vrstice na napravi za preverjanje vida. In nato so me obvestili, da sledi se zadnji korak - odpisati moram test prometnih predpisov. In sem ga. A sem - pogrnil. (moram priznati, da je bil kar hecen obcutek :D)

Pisni del mi je sel, zataknilo pa se mi je pri znakih. Prisezem, da imajo tu znake samo za to, da jih preverjajo in mucijo uboge turiste. Takih cudnih oblik v zivo se nisem videl. Kvadrataste pravokotne okrogle malo ospicene oblike razlicnih barv so me cisto zmedle, med petnajstimi sem jih sedem imel narobe. Vec srece prihodnjic.

A bolj kot tistih deset dolarjev mi je bilo zal casa, ki sem ga tam zapravil. Pa se usluzbenka me je razjezila, ko ji ni bilo jasno, da je ona tam zaradi mene in ne jaz zaradi nje, ter da so tudi navodila namenjena meni in jih moram slisat, ne pa da si jih napol razlocno momlja v brk.

Sedaj sem si v knjiznici ze rezerviral knjizico s CPP navodili. Tu se jim rece 'Rules of the Road'. Kar mocan naslov, po njem bi lahko posneli kak film. :)

Prisezem, da bo rezultat naslednjic 100%!

In ja, Illinois Driver's Licence se steje kot State-Issued ID! :D

Legenda v zivo

V petem razredu osnovne sole smo se mulci iz Zeleznikov v malih skupinah priceli pripravljati na sveto birmo. Naso skupino je vodila Jana, moja osem let starejsa soseda. In ko je prislo na vrsto vprasanje, kaksno glasbo poslusamo, je Adiju Smolarju, Agropopu in Metaliki sledil se moj odgovor - simfonicni orkester iz Cikaga.

Zanimiv odgovor za pamza, ki se je v tistem casu z vrstniki ravno zacel afnati s cigaretami in Vrocim kajem, boste rekli. In v bistvu imate prav. Takrat sem se namrec malo nerodno izrazil - enega najboljsih simfonicnih orkestrov na svetu sem ljubil zato, ker so izvajali glasbo iz filmske (takrat se) trilogije Vojna zvezd. Glasbe, ki jo je napisal John Williams.

Ce tega strica ne poznate po imenu, vam ne morem zamerit. Stavit pa grem, da ste si ze kdaj zabrundali njegova dela. John Williams, zemljan z najvecjim stevilom zbranih nominacij za oskarja (vec jih je zbral le pokojni Walt Disney) in petimi zlatimi kipci, se je namrec podpisal pod melodije iz Zrela (ja, taaaa-dam taaa-dam ta-dam ta-dam-ta-dam), Supermana, Vojne Zvezd, Indiane Jonesa, Jurskega parka, Scindlerjevega Seznama, E.T. vesoljcka, ... Nasteval bi lahko v nedogled.

In taisti gospod Williams je vceraj v Cikaskem simfonicnem orkestru s celistom Yo-yo Majem (ki ga poznate po filmih Prezeci tiger, skriti zmaj in Jaz, gejsa) odigral ekskluzivni koncert. In jaz seveda ne bi bil jaz, ce se ne bi suvereno vtihotapil v parter predstave, za katero so nekateri odsteli tudi po par sto dolarjev.

In tam me je odplavilo. Poleg casom primerne 'skladbice', ki jo je Williams pred dvajsetimi leti napisal za olimpijske igre, sem v zivo slisal nekatere najboljse stvaritve - Bliznja srecanja tretje vrste, E.T. Vesoljcek, naslovno melodijo iz Indiane Jonesa (podprto z montazo najboljsih prizorov iz filmov!), Supermana in vrhunec vecera, Imperial March iz Vojne zvezd.


In kaksna je ugotovitev? Glasba sama po sebi je dejansko enaka, kot doni iz zvocnikov v domaci dnevni sobi. A definicija pozameznih instrumentov in energija, ki jo izrareva tako glasba kot tudi Williams z orkestrom, pa sta taki, da se kar stopis od ugodja.

Williams je v uri in pol igranja nabral kar 7 stojecih ovacij. Meni so pa skoraj prisle solze na oci. Otroska zelja je bila, bolj kot ne po nakljucju, potesena.

Bravo, maestro!

Kaj pocnem v sluzbi?

Ce sem popolnoma iskren, sploh ne vem, kako bi svojo poklicno pozicijo poimenoval v slovenscini. V dobesednem prevodu bi bil poklicni natakar in barman.


A pod izrazom nataker/barman si jaz predstavljam ljudi, ki jim delovno mesto prestavlja tocno dolocen bar ali restavracija.


Pisani crno-belo-rdece-rumeni ekipi obupancev, zaposlenih v podjetju Service is Us, pa delovno mesto lahko predstavlja prakticno vse, od zapackane trinnadstropne kuhinje v ogromnem kazinoju ob jezeru v Indiani (nocete vedeti, koliko smeti tam proizvedejo!), malega kuhinjskega pulta v druzinski hisi, idilicne porokam namenjene kocice ob jezeru, menze univeriztetnega kampusa pa do ogromne prazne razstavne dvorane na financni konferenci (dolgcas!).



Se pa najdejo tudi bolj privlacna delovna mesta:

In kaj dejansko pocnem? Ko se pripravljamo na dogodek, je treba poskrbeti za vse, od roz in pogrinjkov na mizah do tega, da je pijaca ohlajena ter da imajo gostje vse, kar potrebujejo za pozrtijo (prticke, kroznike, pribor, kozarce - to ni tako preprosto, kot se slisi). Na koncu pa pogosto sledi tudi manj prijeten del - pomivanje tal in posode ter odnasanje smeti v smetnjak. Kaj pocnemo za sankom pa bo opisal kolega Dan: