Legenda v zivo

V petem razredu osnovne sole smo se mulci iz Zeleznikov v malih skupinah priceli pripravljati na sveto birmo. Naso skupino je vodila Jana, moja osem let starejsa soseda. In ko je prislo na vrsto vprasanje, kaksno glasbo poslusamo, je Adiju Smolarju, Agropopu in Metaliki sledil se moj odgovor - simfonicni orkester iz Cikaga.

Zanimiv odgovor za pamza, ki se je v tistem casu z vrstniki ravno zacel afnati s cigaretami in Vrocim kajem, boste rekli. In v bistvu imate prav. Takrat sem se namrec malo nerodno izrazil - enega najboljsih simfonicnih orkestrov na svetu sem ljubil zato, ker so izvajali glasbo iz filmske (takrat se) trilogije Vojna zvezd. Glasbe, ki jo je napisal John Williams.

Ce tega strica ne poznate po imenu, vam ne morem zamerit. Stavit pa grem, da ste si ze kdaj zabrundali njegova dela. John Williams, zemljan z najvecjim stevilom zbranih nominacij za oskarja (vec jih je zbral le pokojni Walt Disney) in petimi zlatimi kipci, se je namrec podpisal pod melodije iz Zrela (ja, taaaa-dam taaa-dam ta-dam ta-dam-ta-dam), Supermana, Vojne Zvezd, Indiane Jonesa, Jurskega parka, Scindlerjevega Seznama, E.T. vesoljcka, ... Nasteval bi lahko v nedogled.

In taisti gospod Williams je vceraj v Cikaskem simfonicnem orkestru s celistom Yo-yo Majem (ki ga poznate po filmih Prezeci tiger, skriti zmaj in Jaz, gejsa) odigral ekskluzivni koncert. In jaz seveda ne bi bil jaz, ce se ne bi suvereno vtihotapil v parter predstave, za katero so nekateri odsteli tudi po par sto dolarjev.

In tam me je odplavilo. Poleg casom primerne 'skladbice', ki jo je Williams pred dvajsetimi leti napisal za olimpijske igre, sem v zivo slisal nekatere najboljse stvaritve - Bliznja srecanja tretje vrste, E.T. Vesoljcek, naslovno melodijo iz Indiane Jonesa (podprto z montazo najboljsih prizorov iz filmov!), Supermana in vrhunec vecera, Imperial March iz Vojne zvezd.


In kaksna je ugotovitev? Glasba sama po sebi je dejansko enaka, kot doni iz zvocnikov v domaci dnevni sobi. A definicija pozameznih instrumentov in energija, ki jo izrareva tako glasba kot tudi Williams z orkestrom, pa sta taki, da se kar stopis od ugodja.

Williams je v uri in pol igranja nabral kar 7 stojecih ovacij. Meni so pa skoraj prisle solze na oci. Otroska zelja je bila, bolj kot ne po nakljucju, potesena.

Bravo, maestro!