Kako smo kupovali avtomobil - 1. dan

Kateri avto smo torej kupili? Malo vas se pustim ugibati.

Povem pa vam, da v nekajmilijonskem mestu v treh dneh kupiti avto ni ravno preprosto opravilo! Tudi ce odstejemo dejstvo, da se nam niti sanjalo ni, ali bomo kot tujci sploh lahko uredili vse papirje in avtomobil zavarovali.

Prvega oktobra smo se torej optimisticno namenili kupit avtomobil. Ce se le da, v enem dnevu. Ker nismo vedeli, kje prodajajo avtomobile, smo sedli na avtobus. Gledali bomo skozi okno in izstopili, ce kje vidimo kakega trgovca, je bil nas zvit nacrt.

In ze po nekaj postajah smo zagledali ogromno parkirisce z desetinami avtomobilov. Izstopili smo. In kaj kmalu ugotovili, da ni slo za trgovca z avtomobili, ampak le parkirisce nekega podjetja. Razocarani se odpravimo nazaj proti postaji, ko nas ustavi mozakar srednjih let, ki bi ga brez sivih las z lahkoto zamenjal za profesionalnega teniskega igralca, tako pa je izgledal kot prodajalec nepremicnin.

Vprasa nas, ce potrebujemo pomoc. Povemo mu, za kaj se gre, on pa se nam predstavi – ime mu je Kurt in je, kako prikladno, prodajalec nepremicnin. Ponudi nam prevoz do predela mesta, kjer prodajajo avtomobile.

Po poti izvemo, zakaj je Kurt tako ustrezljiv. Par let nazaj je njegovega brata zarocenka zapustila par dni pred poroko. Takrat, ko je imel ze kupljeno pijaco in porocno torto ter placane medene tedne na Kostariki. Zalost sta ubila z vinom, vino pa je privedlo do odlocitve, da Kostarike ne bosta odpovedala, ampak se bosta tja odpravila kar skupaj. Iz dvotedenskih pocitnic je nastalo vec kot dvoletno potovanje po 53 drzavah sveta, iz njega pa knjiga Honeymoon with my Brother (www.honeymoonwithmybrother.com), po kateri baje snemajo film. Kurt se nam je zdel hecen ze prej, po obisku strani smo se prepricali:



V glavnem, ker je Kurt dal skozi ze pol sveta (med drugim je na Svedskem kupil Saaba in se z njim peljal do Sirije) in so mu iz zagat na poti veckrat pomagali domacini, je tudi on rad pomagal tujcem v tezavah.

Zato nas je odpeljal do avtomobilskega dela Los Angelesa, ki nas je se najbolj spominjal na z rastnim hormonom nabito Verovskovo cesto v Ljubljani. Tam smo naleteli na Juana, mehiskega prodajalca pri Nissanu, ki sem ga kmalu preimenoval v Ivana. Ivan se nam je predstavil kot najvecji car. Prodajalec avtomobilov je samo v prostem casu, seveda, drugace ima dve firmi, eno z nepremicninami, eno pa za zeno odvetnico. Stalno hodi v Las Vegas, kjer vedno zasluzi po par tisoc dolarjev. Ima telefonsko stevilko limuzine, ki te za 5 dolarjev od kjerkoli pripelje v Las Vegas v hotel z najlepsimi kurbicami na svetu za samo dvajset dolarjev. In Ivan nam je na vsak nacin hotel prodati 15.000 dolarjev vrednega enoprostorca, ki nam bi ga dal za 7.500. Mi smo rekli, da mu damo manj od pet. Vec kot uro in pol je potreboval (I’m working on the price, I’m working on the price!), da nam je povedal, da ga za tak denar ne more dati, da pa bo se poskusil.

Takrat je meni prekipelo. Zaslutil sem, da nas nategujejo. Zato sem vstal in sel. “You won’t like me when I’m hungry!”, sem se zabical Juanu, ki nas je rotil, naj ostanemo, in se opraviceval.

In ko po tej ulici iscemo najprimernejsi fast food, ker ze od jutra nismo jedli, naenkrat mimo pridrvi Ivan v Fordu Focusu. Trobi kot zmesan in se dere ‘I did it! I did it! I lowered the price!’ Za pet tisoc bi nam placali se davek, registracijo in vse dajatve.

A vsi smo ga imeli dosti. Enoprostorec tako ali tako nikomur ni bil vsec. Zeleli smo si nekaj ‘American’. American Power. Hoteli smo Mustanga ali Camarota!