Cez ZDA na hitro

Oh ja. Hitro je bilo mimo. Se dva dni, pa ze letimo nazaj! Je zmanjkalo casa za vse, tudi za pretok 30 gigabajtov slik in filmckov na internet. Najzabavnejse bom objavljal se po povratku, zdaj pa par grupnih slikic:

p.s. drzite pesti, da prodamo avto! Drugace bo treba DELAT!

Med Los Angelesom in San Franciscom je – SLO

Iz Los Angelesa do San Francisca vodi Highway 1, po mnenju mnogih ena najlepsih cest na svetu. Ob Pacifiku se mimo ceri, surferskih obal, skalnih previsov in samotnih svetilnikov vije skoraj cez celo Kalifornijo.

A zal se nam je na nasem Mercuryu kmalu pojavil prvi vecji problem – sprednji desni lezaj je tako ropotal, da se ni vec dalo naprej.

Na tabli ob cesti je pisalo ‘San Luis Obispo’. “Sranje,” smo pomislili. “Obstali smo v pravi vukojebini.” A bolj se ne bi mogli motiti. San Luis Obispo je najlepse mesto, kar smo jih videli na poti. V mestu poleg studentov, ki studirajo na lokalni univerzi, zivi priblizno 40 tisoc ljudi. Eden od njih je tudi Gabriel Ortiz, mozak, ki si lasti malo prodajalno sendvicev in ki nam je pomagal najti mehanika za avto. Ker smo v SLO (ne, to ne pomeni Slovenija, ampak – San Luis Obispo!) obstali sredi vikenda, je bilo treba pocakati do ponedeljka. Ni nam bilo hudo! ;)





p.s. Gabriel je car!

Kako smo kupovali avtomobil – 3. dan

Med brkanjem po oglasih na internetu je Matej nasel naslov nekega ogromnega trgovca, ki je oglaseval kar nekaj nasemu budgetu primernih avtomobilov. Do njega bi morali zamenjati dva avtobusa, kar smo tudi storili. Ko koncno pridemo do ogromnega ograjenega kompleksa, nas ze pri vhodu ustavijo in nam v roke porinejo ogromen kos papirja z pravili. Najprej se moramo registrirati, po branju pravil nakupa pa ugotovimo, da smo prisli do avkcijskega trgovca – vidis avto, poves ceno, potem pa cakas, ce gre skozi.

In vozni park, ki nam je bil na voljo? Bel Chevrolet Camaro l. 99 s snemljivo streho, cena 11.000 dolarjev. Bel Ford Mustang l. 2000, 10.000 dolarjev. Nekaj BMWjev, Jeepov in poltovornjakov. Mi ponudimo 2000 dolarjev. Trgovec se nam je samo smejal in odvrnil, da on ze ni ‘trgovec za 3000 dolarjev’. Vseeno pa nam je pokazal najcenejsi avto, ki ga ima – limuzino srednjega razreda Mercury Sable letnik 2002, ki ima izklicno ceno 7.600 dolarjev. Mi mu seveda ponudimo dva. Na koncu se pogodimo za 2.650 dolarjev. Vsi veseli, da smo koncno nasli ameriski avto za primerno ceno, naredimo neopravicljivo napako in ga pozabimo peljat na testno voznjo.




Ko podpisemo vsaj 20 dokumentov (od katerih je samo pogodba zahtevala 10 podpisov), ki trgovca zasciti jo pred kakrsnimikoli tozbami glede napak avtomobila, in pocakamo zavarovalno agentko, ki nam hitro uredi zavarovanje, se koncno odpeljemo.

In pricnemo steti napake – za akumulator smo vedeli, da je popolnoma na koncu, zato ga kar takoj zamenjamo. Levi kolesni lezaj tolce kot zolna po deblu, klima pa ne dela.



A vseeno smo veseli, da se peljemo. Gremo se vozit po LAju, po Beverly Hillsih in Santa Monica Boulevardu. In cakamo naslednje jutro, ko se koncno pricne nas road trip!

Jaka in Matej povzrocila paniko, v ZDA evakuirali solo!

http://24ur.com/novice/slovenija/ameriska-panika-zaradi-slovencev.html

Haha, blizu, a ne dovolj blizu. Matej in Jaka sta pridna! Edino listek za parkiranje smo si vceraj prisluzili v New Orleansu.

Kako smo kupovali avtomobil – 2. Del

Drugi dan je bil dan za Universal studios. O njem ne bom zgubljal besed, obisk obvezen, tudi ce niste ljubitelji filmov.

Se preden smo se odpravili, smo na internetu pregledali rabljene avtomobile na obmocju Los Angelesa in poslali nekaj mailov. In ko se z minibusom ravno vozimo po turi preko studijev (nekaj fenomenalnega!), mi zazvoni telefon – javil se je nek mozak, ki je prodajal belega Chevrolet Camarota. In je doma v relativni blizini Universal studios. Dogovorimo se, da nas pride pobrat.

Camarota smo videli ze iz daljave. Bela puscica se je kot morski pes zazirala med nekajkrat vecje terence in poltovornjake na cesti. Ko smo ga zagledali, je celo Matej pozabil na dejstvo, da ima motor le 6 in ne 8 cilindrov.

Mozakar, ki ga je prodajal, je bil Izraelec. Avto je bil sicer izjemno lep, a je bil ze precej ‘utrujen’, predvsem znotraj. Mehanika je delala lepo in le skrtajoci menjalnik je opozarjal na dejstvo, da ima avto prevozenih ze 288.000 kilometrov. Seveda smo opazili se par pomanjklivosti, in po testni voznji smo dokaj hitro ceno iz 3500 dolarjev spustili na 2500. Postavili smo edino en pogoj – da mora lastnik z avtom opraviti ‘Smog Test’ oziroma meritev izpusnih plinov, brez katere avta ni mogoce registrirati. Ceprav smo se potihem vsi sprasevali, kako to, da testa nima ze opravljenega.

In na poti do smog testa se zgodi – uiuuuu uiuuuu in za nami se naenkrat pojavi policijski avtomobil. Ko nas ustavijo, preverijo dokumente in soferja prosijo, da stopi iz avtomobila. Nato ga pred nami vklenejo ter preiscejo! Iz pogovora ugotovimo, da je mozakar slab mesec nazaj prisel iz zapora in je na pogojnem izpustu! Svasta, what a country, kot bi rekli domacini.

Na nase vprasanje, ce je z avtom vse v redu, je policist odgovoril, da je z avtom sicer vse v redu, da pa ze dve leti ni bil registriran in da bo tisti, ki bi to zelel storiti, moral placati registracijo in zamudne obresti za nazaj.

S tem je bil seveda nas posel koncan. Sanje o Camaru pa se vedno ne. Jutri bo nov dan, smo si rekli.

Kako smo kupovali avtomobil - 1. dan

Kateri avto smo torej kupili? Malo vas se pustim ugibati.

Povem pa vam, da v nekajmilijonskem mestu v treh dneh kupiti avto ni ravno preprosto opravilo! Tudi ce odstejemo dejstvo, da se nam niti sanjalo ni, ali bomo kot tujci sploh lahko uredili vse papirje in avtomobil zavarovali.

Prvega oktobra smo se torej optimisticno namenili kupit avtomobil. Ce se le da, v enem dnevu. Ker nismo vedeli, kje prodajajo avtomobile, smo sedli na avtobus. Gledali bomo skozi okno in izstopili, ce kje vidimo kakega trgovca, je bil nas zvit nacrt.

In ze po nekaj postajah smo zagledali ogromno parkirisce z desetinami avtomobilov. Izstopili smo. In kaj kmalu ugotovili, da ni slo za trgovca z avtomobili, ampak le parkirisce nekega podjetja. Razocarani se odpravimo nazaj proti postaji, ko nas ustavi mozakar srednjih let, ki bi ga brez sivih las z lahkoto zamenjal za profesionalnega teniskega igralca, tako pa je izgledal kot prodajalec nepremicnin.

Vprasa nas, ce potrebujemo pomoc. Povemo mu, za kaj se gre, on pa se nam predstavi – ime mu je Kurt in je, kako prikladno, prodajalec nepremicnin. Ponudi nam prevoz do predela mesta, kjer prodajajo avtomobile.

Po poti izvemo, zakaj je Kurt tako ustrezljiv. Par let nazaj je njegovega brata zarocenka zapustila par dni pred poroko. Takrat, ko je imel ze kupljeno pijaco in porocno torto ter placane medene tedne na Kostariki. Zalost sta ubila z vinom, vino pa je privedlo do odlocitve, da Kostarike ne bosta odpovedala, ampak se bosta tja odpravila kar skupaj. Iz dvotedenskih pocitnic je nastalo vec kot dvoletno potovanje po 53 drzavah sveta, iz njega pa knjiga Honeymoon with my Brother (www.honeymoonwithmybrother.com), po kateri baje snemajo film. Kurt se nam je zdel hecen ze prej, po obisku strani smo se prepricali:



V glavnem, ker je Kurt dal skozi ze pol sveta (med drugim je na Svedskem kupil Saaba in se z njim peljal do Sirije) in so mu iz zagat na poti veckrat pomagali domacini, je tudi on rad pomagal tujcem v tezavah.

Zato nas je odpeljal do avtomobilskega dela Los Angelesa, ki nas je se najbolj spominjal na z rastnim hormonom nabito Verovskovo cesto v Ljubljani. Tam smo naleteli na Juana, mehiskega prodajalca pri Nissanu, ki sem ga kmalu preimenoval v Ivana. Ivan se nam je predstavil kot najvecji car. Prodajalec avtomobilov je samo v prostem casu, seveda, drugace ima dve firmi, eno z nepremicninami, eno pa za zeno odvetnico. Stalno hodi v Las Vegas, kjer vedno zasluzi po par tisoc dolarjev. Ima telefonsko stevilko limuzine, ki te za 5 dolarjev od kjerkoli pripelje v Las Vegas v hotel z najlepsimi kurbicami na svetu za samo dvajset dolarjev. In Ivan nam je na vsak nacin hotel prodati 15.000 dolarjev vrednega enoprostorca, ki nam bi ga dal za 7.500. Mi smo rekli, da mu damo manj od pet. Vec kot uro in pol je potreboval (I’m working on the price, I’m working on the price!), da nam je povedal, da ga za tak denar ne more dati, da pa bo se poskusil.

Takrat je meni prekipelo. Zaslutil sem, da nas nategujejo. Zato sem vstal in sel. “You won’t like me when I’m hungry!”, sem se zabical Juanu, ki nas je rotil, naj ostanemo, in se opraviceval.

In ko po tej ulici iscemo najprimernejsi fast food, ker ze od jutra nismo jedli, naenkrat mimo pridrvi Ivan v Fordu Focusu. Trobi kot zmesan in se dere ‘I did it! I did it! I lowered the price!’ Za pet tisoc bi nam placali se davek, registracijo in vse dajatve.

A vsi smo ga imeli dosti. Enoprostorec tako ali tako nikomur ni bil vsec. Zeleli smo si nekaj ‘American’. American Power. Hoteli smo Mustanga ali Camarota!

Koncno brez avtobusa!

Po stirih mesecih koncno cas za dobro novico - znebil sem se cakanja na avtobus!

Z Blazem in Matejem smo kupili avto. Uganete, katerega?