Gen Art Film Festival

Kot sem ze rekel, se v Cikagu dogaja ogromno. In to velja tako za zurke (ki se jih pa zal zaradi $$$ razlogov ne morem udelezevat) kot tudi za festivale. Da je v ZDA neskocno filmskih festivalov pa mi tudi najbrz ni treba poudarjat. Na vsakem koraku tako najdes reklame, skoraj z vsakega vogala odmeva kaka glasba, studenti te pa silijo da pojdi pogledat, da je vse zastonj. Tako da je kar tezko izbrati.

Je mi pa v oci padel en letak:
5 premier, 5 zabav. Hmm, to bi me pa znalo zanimat, sem si rekel, in poslal piarovki mail da sem novinar iz Slovenije in da bi se rad kak dan oglasil. Pa mi ona odpise, da dobim petdnevno vstopnico za vse stvari!
Pa sem sel.


Vsak vecer se pricne najprej s kratkim filmom. V ponedeljek je bil to Goldfish (http://www.imdb.com/title/tt1071217/), simpaticen filmcek o puncki, ki prevec dobesedno vzame stavek iz Iskanja malega Nema: "Vse straniscne skoljke vodijo v ocean." Naj dam samo en namig: zasmilijo se ji ribice, ki so jih v soli dobili v skrb v malih okroglih akvarijih. Zaplet lahko uganete. :D
Ce imate kako sanso, da si film pogledate, ga toplo priporocam!

Zlati ribici pa je sledila najstniska komedija Bart Got a Room (http://www.imdb.com/title/tt0472050/), kot smo jih videli ze nickoliko. Ja, konca se srecno, konca se z maturantskim plesom. Par dobrih for, a nic posebnega.
Potem pa dolgo pricakovana zurka. Kako je bilo? Auc! Bolj bedno. :D Strpali so nas v eno ogromno skladisce, postavili sank in par mizic in tocili vodko z eno cudno pijaco, ki pride v razlicnih barvah, rece se ji pa - voda!
Sta mi bila pa bolj zabavna dva druga detajla - generalni sponzor genarta je Acura. Za tiste ki ne veste, to je znamka, pod katero Honda v ZDA prodaja svoje najprestiznejse avtomobile. Jst sem pa nor na Honde. In to cudno vodko so stregli z plasticnimi svetlecimi kockami ledu z napisom Acura. Se zdaj ne vem, kako mi je uspelo, da sem pozabil kaksno vzeti s sabo.

Ampak na koncu sem raje vzel pivo :D
In govoril z marketingarjem iz Acure (tip na moji levi). Mi je dal kar nekaj zanimivih informacij. Novi NSX bo! :)

Se vedno brez sluzbe!

Samo toliko, da veste. Ce kdo pozna koga, se priprocam! Me ze skrbi za hrano pa najemnino ... :D

Festivali po Cikagu

V Cikagu se cez poletje dogaja ogroooomno stvari. V Millenium Parku ob jezeru imajo od junija do septembra prakticno vsak dan brezplacne koncerte v enem najbolje ozvocenih zunanjih prireditvenih prostorov na svetu.


Jay Pritzker Pavillon je 36 metrov visoka skulptura ki pokriva oder za nastopajoce, kakovost zvoka pa je enaka ne glede na to, ali sedis na sedezu tik pod odrom ali pa zulis pivo in glodas sendvic na zelenici, vec kot 100 metrov stran od odra. V popolnem zvoku lahko naenkrat uziva do 11.000 ljudi! Se pravi - vec kot dvakrat toliko ljudi kot je prebivalcev v Zeleznikih :D


In v cem je trik? Na jeklenih stebrih, ki pokrivajo celo zelenico, se skriva 60 milijonov dolarjev vreden zvocni sistem LARES, ki predvaja zvok z rahlim zamikom glede na oddaljenost od odra. Tako se zvok iz vseh zvocnikov skupaj zdruzi v vtis, da sedis tik pod odrom. Nenormalna izkusnja!

Cele familije se tako s polno hladilno torbo (ja, tudi pivo imajo notr, kriminalci!) odpravjo na zelenico in tam presedijo cel koncert. To lahko pocnes vsak dan, cisto zastonj! Med tednom vecinoma orkester igra klasicno glasbo, priblizno stirikrat mesecno pa v okviru festivala music without borders pridejo tuji izvajalci iz vseh koncev sveta.
Morajo biti kar ponosni nase, ko jim ploska 11.000 parov rok.

Ko zgresis avtobus

Do mojega doma peljeta dva avtobusa - stevilki 3 in 4. Jaz pa sem par dni nazaj tekel na bus, na katerem se je od strani blescala stevilka 4. Usedel sem se gor, da so na avtobusu predvsem 'African Americans' (kot moram uradno rect) me ni motilo, saj je tako na vseh avobusih proti jugu. A stevilki 3 in 4 peljeta do mene, torej do 30. ulice juzno od centra mesta. Jaz pa sem med branjem casopisa preslisal obvestilo, da bus, na katerem sedim, ne ustavlja med 11. in 67. ulico! In kar naenkrat ugotovim, da sem daaaaalec juzno od centra, na avtobusu stevilka 14. Ozrem se okoli sebe in najdem - pravi geto! Male temne gosto poseljene hiske, vmes pa: A. cadillaci  B. stari razsuti avtomobili ki so komaj se vozili. Malo me je stisnilo, priznam.

Da ne bi izgledal panicen in izgubljen (itak sem ze totalno izstopal) sem lepo ostal na mestu, bral naprej casopis in se delal, da vem, kam grem. Ko se je proti koncni postaji avtobus malo izpraznil, sem sel do soferja in ga vprasal, ce gre nazaj po isti poti in ce lahko ostanem na avtobusu. Rekel je, da ja, ampak da mora na koncni postaji cakati 12 minut, preden znova starta. In da naj raje grem dol z busa, na drugo stran ceste, in pocakam naslednjega. Saj vozijo vsakih 10 minut, mi je zatrdil.

In grem dol. Na 91. ulico. Med temne gosto poseljene hiske, cadillace in stare razsute avtomobile. Tja spadal kot packa od zobne paste na crno srajco. Vsi soferji cadillacov in starih razutih avtov so buljili vame kot da sem cudo sveta. Na postaji pa kakih 45 let star cokat moski s soncnimi ocali v srajci, s srebrno verizico, ki je bila debela kot moje zapestje okoli vratu in vojasko uro na roki. Mene je ze prav malo navilo srat.

Pa pridem na postajo, spet se delam da ni nic narobe, soferji pa ves cas buljijo vame. Gledam mozaka na desni, nisem vedel, ali naj zacnem cebljat al ne. Pa sem zacel. Po nekaj stavkih o avtobusih me mozakar vprasa obvezno vprasanje: "Do you play ball, man?" Kosarka je za njih vec kot religija. Jaz pa recem da ne, da mi je rokomet bolj vsec. In se je zacela razprava o tem cudnem evropskem sportu in da je tudi tam dobro, ce si visok. Nato govoriva naprej - dedec je bivsi alkoholik, ko je pil, je postal nasilen in se je na veliko pretepal. Mene spet malo stisne. A pove, da je zdaj v redu, in da pet let ze ne pije. 

Cas je tiktakal, sonce je pricelo zahajat, ceprav sem bil zatopljen v debato mi je postajalo vedno bolj neugodno. Busa ni in ni bilo. Mozak pa pravi: "Obstajajo deli Cikaga, kjer si ne zelis biti, ko pade noc." Jaz ga naivno vprasam, kateri. "Tale je eden izmed njih," se namuzne. Sonce zahaja, busa pa kar ni in ni.

Po 40 minutah cakanja koncno pride pravi bus. Na njem pa isti sofer kot prej. Me cudno pogleda in pravi "Kaj ne vozijo na vsakih 10 minut?" Sem bil tako vesel, da je bil pravi bus, da mu niti nisem nicesar zabrusil. Avantura se je tako srecno koncala.

Omenit pa moram dve stvari:

1. ce ne bi bil ta del mesta kao geto, bi si tam vsak hotel ziveti! Obala Michiganskega jezera se tako zakrivi, da vidis direktno downtown Chicago in njegove 300- do 400-metrske stolpnice. Neprecenjljivo.

2. Baltazar, moj mehiski cimer, je isto noc imel se bolj zabavno izkusnjo. Malo se ga je zapil in zakadil in je zaspal na avtobusu. Zbudil se je sredi noci na plocniku ene od teh 'neprijaznih' sosesk. Na sreco ziv in zdrav, z denarnico, kljuci in mobilcem. Se zdaj ne ve, ali je iz busa stopil sam ali ga je sofer vrgel na cesto.

Stanovanje

Kot sem ze rekel, sem si stanovanje nasel juzno od centra mesta.

Je priblizno toliko veliko kot stanovanje v Ljubljani, samo da imam tokrat svojo sobo z vrati! Punca, ki je bila pred mano v stanovanju, je pustila jogi in vijolicno posteljnino (haha, mi vsaj kupit ni blo treba), imam pa se mizo in fotelj. Pa razgled!

Sem v 17. od 19 nadstropij in razgled je res fenomenalen, vidim Michigansko jezero in cel juzni del mesta, zeleno sosesko in veliko crnih ljudi. Podrocje juzno od centra je namrec dolgo veljalo za Cikaski Harlem, tako da sem na busu navadno edini z vanilijevim obrazom :D Ampak je drugace soseska lepa in urejena, najboljse pa se pride: v bloku imam zastonj fitnes sobo (ampak se nisem imel casa), do obale pa je samo dobrih 5 minut hoje! Tko da sem se vceraj pol dneva soncil pa kopal u jezeru (ja, to se da, ampak je voda MRRRRRRRZLA!).

In odkril sem, da so bademajstri v ameriki res taki, kot se na primer iz njih dela norca Jim Carrey:

  http://www.youtube.com/watch?v=IL-XWJ7--6Q

Sir! You can not dive here!

Sir! You can not put your head under water!

Sir! You can not sit on that boat!

Amerika. Svasta. :D

Po dolgem casu ...

Po dolgem casu se spet javljam. Ker sem se odselil na svoje, sem brez racunalnika, fotoaparata, interneta, tko da bo tole moje porocanje malo bolj okrnjeno.

Stanovanje sem si nasel v juznem predelu centra Cikaga. Samo 15 minut z busom, pa sem ze v t.i. Loopu, centralnem delu mesta, kjer se zelezniski tiri iz predmestij kakih 8 metrov nad zemljo zdruzijo v zanko. Tukaj je vse, kar hoces - hrana, hrana, hrana, soping, hrana, univerze, trgovine in celo javna knjiznica, kjer cisto vsak lahko 2x na dan za eno uro gre na internet in si celo sprinta 10 strani zastonj! Ampak zal je danes zaprta, ker je nedelja, tako da sem pri Stephanie, ki tudi studira v Peorii, ukradel Macbooka in sem zdaj parti brejker ker visim na internetu.

Vec o stanovanju pa kdaj drugic, zdej gremo na piknik, zar pa pivo, skoraj kot doma. Samo da ni cevapcicov.

Pumernickel

Mucka Pumpernickel

Emily, ena od punc z Bradley University, ki je bila na obisku v Ljubljani, ima malo mucko po imenu Pumpernickel. Kaj to pomeni in kaj vse ta macka zna? Kliknite spodaj.

Lincoln Park Zoo #2 - Opice

Ali opice jedo svoje iztrebke in kateri vrsti pripada bart? Vse to v naslednji epizodi utrinkov iz Lincoln Park Zoo.

Lincolin Park ZOO

V Cikagu je sredi stolpnic ena cudovita stvar, ki se je rece Lincoln park, v njem pa je brezplacen zivalski vrt. Z Bartom sva se seveda odpravila pogledat, katere zivali tam prebivajo.

Kaj vse se mi dogaja

Kot je bilo za pricakovati, so bili prvi dnevi Amerike kar zabavni.
Trenutno se nahajam v Woodridgu, predmestju Cikaga. Samo da ne boste mislili, da je to kot Siska al pa Fuzine - to predmestje je 40 km stran od Cikaga, vmes pa so samo hise in bloki. 40 km! Res si je tezko predstavljat kako veliko je vse skupaj dokler nisi tu.

Dokler ne najdem svojega stanovanja bom pri Bartu, enemu od studentov, ki smo jih marca gostili v Sloveniji (http://slovenia.prodigyproductions.org/). Njegova familija je s Poljske, tko da smo kot rojaki. Pa njegova mami ful dobro kuha! Pravo hrano, seveda, ne mikrovalovke. Aja, o kolicinah pa ne sprasevat. Bom rekel tako: se nisem bil lacen, odkar sem pristal ;)

V teh sestnih dneh se je (logicno) zgodilo ze ogromno, samo zal stvari niso dokumentirane, ker si se nisem uspel kupit fotoaparata.

Preden se lotim detajlov, samo kratek seznam:

- crn cistilec ulic naju je skoraj fizicno napadel ker sva parkirara ob cesti, ki jo je moral pocistit
- v zivalskem vrtu sem videl opico, ki je jedla svoje lastno sranje oz. blato, ce uporabim lepsi izraz
- policisti so me ustavili in popisali ker sem na prostem pil pivo. Imel sem sreco, da me niso dali v zapor
- pajek nama je odpeljal avto
- vrgli so nas iz restavracije ker je Bart hotel domov odnesti zenf
- sredi Chicaga nama je pocila guma na kolesu. Kolo sva s ketno pripela na luc, pa so potem se kolo ukradli
- na banki so mi odprli racun, dali cekovno knjizico in narocili kartico za bankomat, cez dva dni pa so me klicali, da mi racuna sploh ne morejo odpreti ker nimam 'State Issued ID'
- itd

Pa se to - ce imate alkoholika v druzini ali med znanci, ga posljite v ZDA! Ko se pocutis kot kriminalec ce hoces kupit pivo, te zeja kar mine :D

Razglednica iz ZDA

Koncno!
Ce mi ne verjamete, da sem res v ZDA, je tu ena kratka video razglednica.

Filmcek ni nic posebnega, ker se nimam fotoaparata in laptopa. Upam pa, da pridete v pravo razpolozenje.

Vec vsebine pride v kratkem. Vse vas mam rad! :*