Ko zgresis avtobus

Do mojega doma peljeta dva avtobusa - stevilki 3 in 4. Jaz pa sem par dni nazaj tekel na bus, na katerem se je od strani blescala stevilka 4. Usedel sem se gor, da so na avtobusu predvsem 'African Americans' (kot moram uradno rect) me ni motilo, saj je tako na vseh avobusih proti jugu. A stevilki 3 in 4 peljeta do mene, torej do 30. ulice juzno od centra mesta. Jaz pa sem med branjem casopisa preslisal obvestilo, da bus, na katerem sedim, ne ustavlja med 11. in 67. ulico! In kar naenkrat ugotovim, da sem daaaaalec juzno od centra, na avtobusu stevilka 14. Ozrem se okoli sebe in najdem - pravi geto! Male temne gosto poseljene hiske, vmes pa: A. cadillaci  B. stari razsuti avtomobili ki so komaj se vozili. Malo me je stisnilo, priznam.

Da ne bi izgledal panicen in izgubljen (itak sem ze totalno izstopal) sem lepo ostal na mestu, bral naprej casopis in se delal, da vem, kam grem. Ko se je proti koncni postaji avtobus malo izpraznil, sem sel do soferja in ga vprasal, ce gre nazaj po isti poti in ce lahko ostanem na avtobusu. Rekel je, da ja, ampak da mora na koncni postaji cakati 12 minut, preden znova starta. In da naj raje grem dol z busa, na drugo stran ceste, in pocakam naslednjega. Saj vozijo vsakih 10 minut, mi je zatrdil.

In grem dol. Na 91. ulico. Med temne gosto poseljene hiske, cadillace in stare razsute avtomobile. Tja spadal kot packa od zobne paste na crno srajco. Vsi soferji cadillacov in starih razutih avtov so buljili vame kot da sem cudo sveta. Na postaji pa kakih 45 let star cokat moski s soncnimi ocali v srajci, s srebrno verizico, ki je bila debela kot moje zapestje okoli vratu in vojasko uro na roki. Mene je ze prav malo navilo srat.

Pa pridem na postajo, spet se delam da ni nic narobe, soferji pa ves cas buljijo vame. Gledam mozaka na desni, nisem vedel, ali naj zacnem cebljat al ne. Pa sem zacel. Po nekaj stavkih o avtobusih me mozakar vprasa obvezno vprasanje: "Do you play ball, man?" Kosarka je za njih vec kot religija. Jaz pa recem da ne, da mi je rokomet bolj vsec. In se je zacela razprava o tem cudnem evropskem sportu in da je tudi tam dobro, ce si visok. Nato govoriva naprej - dedec je bivsi alkoholik, ko je pil, je postal nasilen in se je na veliko pretepal. Mene spet malo stisne. A pove, da je zdaj v redu, in da pet let ze ne pije. 

Cas je tiktakal, sonce je pricelo zahajat, ceprav sem bil zatopljen v debato mi je postajalo vedno bolj neugodno. Busa ni in ni bilo. Mozak pa pravi: "Obstajajo deli Cikaga, kjer si ne zelis biti, ko pade noc." Jaz ga naivno vprasam, kateri. "Tale je eden izmed njih," se namuzne. Sonce zahaja, busa pa kar ni in ni.

Po 40 minutah cakanja koncno pride pravi bus. Na njem pa isti sofer kot prej. Me cudno pogleda in pravi "Kaj ne vozijo na vsakih 10 minut?" Sem bil tako vesel, da je bil pravi bus, da mu niti nisem nicesar zabrusil. Avantura se je tako srecno koncala.

Omenit pa moram dve stvari:

1. ce ne bi bil ta del mesta kao geto, bi si tam vsak hotel ziveti! Obala Michiganskega jezera se tako zakrivi, da vidis direktno downtown Chicago in njegove 300- do 400-metrske stolpnice. Neprecenjljivo.

2. Baltazar, moj mehiski cimer, je isto noc imel se bolj zabavno izkusnjo. Malo se ga je zapil in zakadil in je zaspal na avtobusu. Zbudil se je sredi noci na plocniku ene od teh 'neprijaznih' sosesk. Na sreco ziv in zdrav, z denarnico, kljuci in mobilcem. Se zdaj ne ve, ali je iz busa stopil sam ali ga je sofer vrgel na cesto.